Ko sem začel hoditi v sedmi razred, sem se odločil, da bom začel igrati košarko. Leta prej sem poslušal sošolce o treningih, tako je pritegnilo tudi mene. Ker pa sem leta prej imel druge obveznosti, nisem imel časa za košarko. Tako sem v sedmem razredu točno vedel, da si moral pustiti čas za košarko. 

Košarko sem imel vedno rad in zelo rad sem jo igral z mojim očetom. Oče je me je o košarki veliko naučil in ko sem mu povedal, da si želim trenirati košarko, je bil zelo vesel. Tako sem začel hoditi na treninge. Zavedal sem se, da sem začetnik in da na tekme ne bom hodil. Drugi sošolci so že hodili na tekme. Ko pa je minilo pol leta je do mene prišel trener in mi rekel, da si želi, da začnem hoditi na tekme, ker sem dober igralec. To pa je bil moj srečen dan. Komaj sem čakal, da pridem domov in to povem mojemu očetu. Ker je bila moja prva tekma v drugem kraju, me oče ni prišel gledat. Me pa je takoj po tekmi poklical in me vprašal, kako je bilo. 

Lahko sem mu z veseljem povedal, da sem dal 4 koše. Oče je bil ponosen name in mi čestital. Priznam, da me je bilo prve tekme zelo strah. Bojeval sem se z dvema občutkoma, komaj sem čakal na prvo tekmo, po drugi strani pa me je bilo neizmerno strah. 

Po prvi tekmi pa sem videl, da je na tekme hoditi prav fajn in danes smo vsi, ki treniramo košarko tudi dobri prijatelji. Med seboj se podpiramo in si pomagamo. Košarka je postala moj svet. 

…