Bliža se konec šole. Vse ocene zaključene, tako, da hodimo k pouku samo še zaradi formalnosti. Samo še matura nas čaka in zadnji letnik srednje šole bo končan. Seveda za tiste, ki smo pozitivno zaključili šolanje. Potem pa kruta realnost. Služba. Po kratkih počitnicah se konča naše otroštvo. Komaj smo čakali, da končamo šolanje in začnemo delat, da pridemo do svojega denarja, zdaj pa nam je že malo žal, da smo pri koncu uživanja brezskrbnih šolskih dni. Pripravništvo imam zagotovljeno.

Sicer ne tam kjer sem delal obvezno šolsko prakso, v eni izmed športnih trgovin našega mesta, ampak v velikem trgovskem podjetju. Sem imel malo sreče in sem lahko zamenjal s sošolcem. In kot vidim danes, po štiridesetih letih službe, je bila takrat to pravilna odločitev. Saj med šest mesečno šolsko prakso sem skoraj zasovražil svoj poklic. Delal sem vse drugo samo to ne, za kar sem se učil. Ne moreš dat najstniku na praksi sredi poletja v roke vedro vode in krpo in ga poslat v kletno skladišče čistit smučke.

Takrat je malo manjkalo, da nisem vse skupaj pustil. Dobro, da smo se doma veliko pogovarjali in mi je mama svetovala, da naj potrpim. Da je v življenju še kaj dosti hujšega kot glancanje smuč sredi poletja, je rekla. Še danes mi v ušesih zvenijo te besede. Tako sem svojo službeno pot začel v prehrambni trgovini, kjer sem se, seveda zaradi dobrega poslovodje, skozi vse faze delovnega procesa hitro prebil, do takrat najmlajšega poslovodje v zgodovini podjetja, pri svojih rosnih petindvajsetih letih, kar mi je dalo smernice za nadaljnjo življenje, saj še danes delam enega najtežjih poklicev, to je delo z ljudmi, sicer ne več v trgovini, ampak še vedno. Nikoli mi ni bilo žal, da sem se takrat tako odločil.…